Prišel je čas prvih šolskih klopi. Ob obisku osnove šole v Brežicah me je zaradi moje radovednosti in želje po novih doživetjih pot vodila tudi do različnih dejavnosti. Bila sem zelo aktivna, omenila pa bi le nekaj večjih priznanj: srebrno Cankarjevo priznanje, bronasto Vegovo priznanje, zlato priznanje za raziskovalno nalogo iz področja zgodovine in še marsikaj bi se našlo. Po osmih letih sem se najbolj razveselila pohvale za osemletni odlični uspeh. Sočasno sem obiskovala tudi Glasbeno šolo Brežice, kjer sem z učiteljicami Matejo Kolić, Anito Veršec in Jasmino Levičar spoznavala strune in nežne melodije citer. Proti koncu nižje glasbene šole se je Aniti porodila misel o citrarskemu orkestru. Tako smo lani obeležili slavnostno obletnico 10 let delovanja našega orkestra.
Že od majhnih nog sem si želela postati odvetnica ter tako unovčiti mojo komunikativnost in željo narediti nekaj iz sebe. Zato sem po končani gimnaziji v Brežicah vpisala pravo na ljubljanski univerzi. Ob obiskovanju pravne fakultete sem se udeležila tudi usposabljanja za naziv učitelj rolanja – IISA / ICP učitelj rolanja I. stopnje. Tako spoznavam naše najmlajše s prvimi koraki na osmih koleščkih.
Ob vsem tem pa sem življenje spoznavala preko različnih priložnostnih del preko študentskega servisa, kjer mi je najbolj v spominu ostalo delo moderatorke na radiu Energy. Še danes mi vodenje prireditev, nastopanje in delo z ljudmi predstavlja nepopisno veselje.
Zato verjamem, da mi bo naziv 12. CVIČKOVA PRINCESA, ki mi je pripadel v okviru 38. Tedna cvička še toliko bolj v ponos in ga bom zastopala z vsem srcem. Sem namreč hči majhnega vinogradnika po številu trt, a neizmerno velikega po njegovi ljubezni do vinograda. Ni namreč še minilo desetletje, odkar se je oče odločil, da bo uresničil svoje veliko željo imeti lasten vinograd. Tako sem po obiskih trgatev pri starih staršev začela v Kozelcu , ki leži na obrobju Gadove Peči, podrobneje spoznavati dela v vinogradu in kleti. Ljubezen do vinograda mi je vrasla v srce in si danes ne predstavljam lepše sončne nedelje, kot sprehoda do naše zidanice, kjer se v miru ustavim na klopci pod hrastom in uživam v darovih narave, kot jih premore le redko kje.
Cviček namreč ni le vino, temveč je del zgodbe z imenom Dolenjska. Je izjemnega kulturnega pomena, saj ga je na razstavi likovnih del omenjal že Gustav Pirc (leta 1895), kar priča o vpetosti cvička v likovno ustvarjanje. Inspiriral pa je še mnoge druge. Med njimi naj omenim gospoda Likarja, Iva Kuljaja, Toneta Pavčka, Janeza Trdino, Janeza Vajkard Valvasorja in druge. S svojo prisotnostjo je pripomogel k temu, da so se pokrajine na Dolenjskem oblikovale v prijetno deželo, ki nima poraščenih gričevij, temveč se na njenih pobočjih prikazujejo v vsej svoji toplini obdelani in negovani vinogradi s svojimi malimi hramčki oz. zidanicami.
Prav to pa priča o pridnosti Dolenjcev, saj kljub temu, da je imel povprečen vinogradnik malo trt, ki so včasih rasle še na tako zelo nedostopnih mestih, se je potrudil in s svojo marljivostjo pridelal ta dar neba. Ne predstavljam si, kakšen bi bil pogled na pokrajino, ki ima le ravnino zasuto s cestami in drugo urbano strukturo. Tako imamo danes prav po zaslugi pridnih ročic naših prednikov možnost ohranjati bogat dediščinski zaklad. Ni namreč lepšega, kot se odpraviti v naravo po vijugastih cestah, ki pripeljejo do marsikaterega oddaljenega kotička, ki razprostira najlepše poglede in odpre marsikatero srce.
Vendar pa moje poslanstvo cvičkove princese, ne pomeni kampanijo za pitje alkohola. Gre za promoviranje tradicionalnega in edinstvenega produkta Dolenjske - cvička za njegov dvig kulture pitja, za turistične produkte, kjer združimo lepo pokrajino s prijaznimi ljudmi, ki vabijo v svoje zidanice in hramčke. To je nova oblika turizma v zidanicah, ki z vsem tem omogoča , predvsem s tradicionalno kulinariko, nove razsežnosti in domačo ponudbo, ki jo turisti najbolj cenijo in iščejo. Tako moje poslanstvo ni ozko gledano in usmerjeno le na cviček. Dejansko se imam za predstavnico celotne Dolenjske, saj je zgodba o cvičku, zgodba nas - Dolenjcev. V tem vidim naš razcvet in preboj Dolenjske preko turizma, da se odpremo in delimo svoje lepote z drugimi.
|